V Št. Vidu 22. nedeljo po Binkoštih,
o novi maši častitiga gosp. Franceta Kopačina. (1810).
Dajte Bogu, kar je Božjiga. Sv. Mat. XXII. 21.
Ako ravno pobožni kristjani ob nedeljih in praznikih radi v cerkev hodijo, de Bogu dolžno čast in hvalo skažejo, in de mu dajo, kar mu gre; vender nikoli tako natlačenih cerkva ne vidimo, kakor, ker se nove maše pojo; novica, de se bo kje pela, gre od ust do ust, ljudje jo z radostjo zaslišijo, in stari no mladi, bližnji no daljni k nji pertečejo. Pretečene tri dni je lilo, kakor de bi se bili vsi nebeški studenci odperli, no še davi je šel še silno dež; bal šim se, de bi mi danas clo mogoče ne bilo iz Planine čez toliko narašenih in derečih potokov tako dalječ sem v Št. Vid priti, no vender poglejte! — komaj je k veliki maši odvabilo, pa nebo se je že razvedrilo, z prijaznim solncam nas pozdravilo, nam tako svoje veselje nad novo mašo oznanilo, in cerkev, ta lepa, prostorna cerkev — je z ljudmi tako nagnječena, de ni druziga viditi kot glavo pri glavi. Vi skupej zbrani, — se veselite nove maše po nekih od vas ne vselej no čisto razumljenih občutlejih, jest se je pa tudi veselim, ker upam, de bo imela sv. cerkev v svojih pričijočih kar žalostnih okolistavah in zlo velicih potrebah nad novoposvečenim mašnikam častitim gosp. Francam Kopačinam novo podporo in pomoč; ali če se nanj ozrem, vidim ga v sredi samih sivoglavov! — kje bodo vzeli se vsi tisti, ki bi imeli v malo letih na njih stopnje priti?
Če se moje serce od ene strani nove maše veseli, me od druge nekoliko sramovanje in strah obhaja; — sramujem se skoraj, de sim — premlad — dal se za današnjo pridigo pregovoriti no primorati, de sim povablenje prederzno gori vzel; strah me je pa tudi nekoliko, — mene nar mlajšiga duhovniga pastirja cele Ipavske doline — pričo tako visoko zasluženiga in častitljivega duhovstva, in tacimu velikimu in veljavnimu zbirališu, kakor je pričijoče, govoriti.
Nam mladim pridgarjem ne gre od duhovskiga stanu, z kterim smo si še premalo poskušali, veliko govoriti, ali ga priporočevati; toraj ostanem raji pri svojih pervih besedah, in jih ponovivši rečem: Dajte Bogu, kar je Božjiga. Kar ima človek v sercu, ima tudi na jeziku; zato so od nekdaj ljudje, ki so v Boga živo verovali, no ki so ga hotli v resnici častiti, hvaliti no moliti, to — tudi v djanji pokazali, zavolj njega se mnoge veljavne reči znebili, ali z drugo besedo, mu darove dopernašali; tako naši pervi starši, tako njih mlajši, tako vsi Izraelci stare zaveze; po ustnim izročanju je prišla taka šega od očakov še clo na ajde, de so tudi oni svojim zmišljenim bogovam darovali. V novi zavezi je pa Jezus v sv. maši nam nar čistejši no svetejši, tedaj nar veljavniši no Bogu nar prijetniši daritev postavil.
Ker bodo danas z veliko častjo semkaj pripeljani gosp. Franc Kopačin na tim sv. mestu pervikrat daritev sv. maše nebeškimu Očetu za vašo spravo dopernesli, vam bom, ljubi prijatli; — od te daritve to nar potrebniši povedal, in upam, de kar vam bom od nje na kratkim razložil, bote zamerkljivo poslušali.
Speljanje.
Po pervi pregrehi, ktero so vsi ljudje v Adamu in po njim dopernesli, je človeka natora spačena bila; njegov um je tako otamnel, de je ni več spoznal resnice in prave edine poti k svojimu stvarniku; volja se je bila tudi pohabila in k hudim nagnila, de bi ne bil zamogel sam od sebe k dobrima več povzdigniti se; človeštvo bi bilo po tim takim na večno pogubljeno, ko bi se ga ne bil Bog vsmilil; vsmilil se ga je pa, de mu je bil dal čas ali odlog spokoriti se, in de mu je bil obljubil odrešenika poslati.
Med vsim z pregreho ognušenim človeštvam ga ni bilo tako pravičniga in pobožniga, de bi bil zamogel razžaljeni pravičnosti Božji v svojo, še manj pa v spravo celiga človeštva kako prijetno daritev dopernesti; zakaj, kakor bi se ti od nar žlahtneji jedi, ki bi se ti z ognušeno roko ali v oblateni no smerdljivi skledi ponudila, proč obernil; je bil tudi nar pravičniši človek saj od perve pregrehe ognjušen, in daritev, če še tako draga iž njegoviga omadeženiga serca bi ne bila mogla nikakor Bogu dopasti, toraj je poslala neskončna milost Božja, eniga popolnama svetiga doli iz nebes, de bi ji bil prijetno daritev dopernesil. Bog je svet tako ljubil, deje svojiga edinoroj eniga Sina dal, de bi slednji, kteri v njega veruje, ne bil pogubljen, ampak večno živlenje imel. Ta je prišel, včlovečil se, in potem ki je voljo svojiga nebeškiga Očeta ljudem na tanko razodel, jim po pregrehi zgubljeno pot v nebesa znovič pokazal, se je — sam nedolžin, pravičin in čist — popolnama pokorno svojimu Očetu in vender tudi rado — in prostovoljno nar britkejimu terplenju in nar zaničljivši smerti podvergel, in je na križu v zpravo celiga človeštva vmerl. Tako je tedaj Jezus, včlovečeni Sin Božji, nar nedolžniši no svetejši, kteriga je koli zemlja nosila, daritev sprave za celo človeštvo dopernesil, razžaljeni pravici Božji za grehe celiga sveta nadomestil; strašno velik dolg namest nas poplačal: on — nedolžno jagnje, je bil zaklan, de bi mi grešniki milost dosegli; — on — pravični je grenko terpel, de bi mi nevredni krivični po njim opravičeni bili; — on — nedolžni je vmerl, de je nam nebeške vrata odperl, de bi mi, ki smo bili hudobni, na vekomaj živeli. — O neskončno velika in nezapopadljiva milost našiga Boga! —
Ta je bila, in je Bogu nar dopadljivši daritev, zakaj dopernesil jo je sam nar nedolžniši, nar čistejši no nar svetejši Sin svojimu nebeškima Očetu v posvečeni no nar visokeje požlahtnjeni človeški natori, terpel je namreč in vmerl kot človek. Dopernesil jo je iz ljubezni no pokoršine do svojiga Očeta; dopernesil iz ljubezni no vsmiljenja do grešniga človeka, ki je po mesu njegovi brat; dopernesil v poveselenje nebes, ki so milo na grešniga človeka; zanje namenjeniga, ozirale se. Vse molitve, daritve in druge dobre dela očakov stare zaveze je neso imele same na sebi — dopernešene v grehu — nobene veljave, temuč le v pogledu njih vere in upanja na obljubljenima, prihodniga odrešenika — po kterim so očaki zdihovaje hrepeneli — in v pogledu daritve, ktero je imel tale na kalvarskim hribu dopernesti, so Bogu všečne bile. Kakor se tedaj vse naše dobre dela le po Jezusa neskončnim za-služenju na sv. križu posvečujejo, de Bogu dopadejo, so se tudi vse molitve in daritve očakov stare zaveze po negovi smerti na križu že naprej posvečevale, de je Bog nad njimi dopadajenje imel.
Ali Jezus ni le samo enkrat na križu svoje živlenje v spravo človeštva Očetu dal, on je hotel tudi pri nas ostati do konca sveta; v znaminje in spomin svoje neskončne ljubezni no v zastavo svojiga nezapopadljiviga vsmilenja do nas, nam je še pri zadnji večerji daritev sv. maše postavil: On je vzel kruh, je zahvalil, ga posvetil, zlomil, dal svojim učencam in jim rekel: vzemite in jejte, leto je moje telo, ktero bo za vas dano; potem je vzel kelh, je zahvalil, ga posvetil in jim podal rekoč: Pite iz njega vsi, zakaj leto je moja kri nove zaveze, ktera bo za njih veliko prelita k odpušnju grehov. Kar se je drugi dan na kalvarskim hribu očitno godilo, de je bila Jezusa kri od njegoviga telesa ločena in prelila, godilo se je to pri zadnji večerji po skrivnostno pod podobami posvečeniga kruha in vina, tudi tukaj je bila kri odločena.
Potem, ki je bil daritev sv. maše postavil, je rekel svojim učencam, to delali v njega spomin; oblast in povelje jim je tedaj dal, z enacimi besedami kot on kruh in vino posvečovaje v njega sv. rešnje telo in rešnjo kri spremenovati. Kadar so koli hotli Aposteljni no vsi njih nastopniki, ali kadar koli hočejo tile še dan današni spomin na Gospoda obhajati, so posvečevali no posvečujejo kruh v njega sv. telo in vino v njega rešnjo kri; kar se pri vsaki sv. maši stori, in kar se bo delalo po besedah Aposteljna Pavla, dokler Gospod zopet ne pride.
Že v časih Abrahama je duhovin Melhizedeh nar Vikšimu kruh in vino daroval, in Apostelj Pavl pravi, de ta daritev je bila prava živa podoba daritve, ktero je Jezus pri zadnji večerji postavil; veliko prerokov jo je očitno oznanovalo, veliko šeg in daritev stare zaveze jo je pomenilo; sam Jezus je že popred od nje govoril; v namestenje tedaj vsih daritev stare zaveze, ki jih je overgel, je on sv. mašo postavil, in tako pisma prerokov in svoje lastne besede poterdil.
Sv. maša je po tim takim nekervava deritev nove zaveze, v kteri se kruh in vino v pravo živo telo in v pravo živo kri našiga Gospoda Jezusa Kristusa spremeni no nebeškimu Očetu daruje v spomin kervave daritve, ki jo je zveličar na križu v spravo človeštva dopernesil; ni tedaj samo spomin Gospodove smerti ali daritve na križu, temuč tudi eno vedno ponavlenje ravno te daritve, tode le pod podobami posvečeniga kruha in vina.
Daritev sv. maše je nar čistejši, svetejši no Bogu nar dopadljivši daritev, zakaj tu se daruje Bogu, kar je Božjiga; — kaj je pa svetejšiga, kaj bolj Božjiga, kakor edinorojeni, — včlovečeni Sin Božji? — Ali se ni sam Oče iz nebes dvakrat zaslišati dal, rekoč: Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadajenje? —Jezus Kristus, nedolžno jagne, ktero grehe sveta odjemlje, se pri sv. maši Bogu daruje v spomin njegove britke smerti na križu in v spravo človeštva. Nar vikši duhovni te daritve je pa tudi nar sveteji no Bogu dopadljivši, je po redu Melhizedeka zopet sam Jezus Kristus, včlovečeni Sin Božji, ki se pod podobami posvečeniga kruha in vina po rokah mašnika Bogu v spravo človeštva daruje, de je tako pervi no edini srednik med Bogam in ljudmi.
Znano vam je dobro preljubi kristjanski prijatli! — de sv. katolška cerkev je eno duhovno, skrivnostipolno telo, kteriga glava in poglavar je sam Jezus Kristus; z svojo britko prelito kervjo jo je otel peklu, prikupil si jo je v svojo last, potegnil jo bo tudi enkrat za sabo, de, kjer je on — glava — bo tudi njegovo duhovno telo, bo tudi sv. cerkev; mi smo pa udje — in če smo brez greha — smo živi udje tega telesa; če se tedaj Jezus pri sv. maši svojimu nebeškimu Očetu daruje, darujemo ga tudi mi z mašnikam vred, ko smo v gnadi Božji — in ko se kot udje tega skrivnostipolniga telesa po mašniku z Jezusam, ki je glava, zvežemo in zedinimo; vsi tedaj, ki so pri sv. maši pričijoči, še clo taki, ki ne morejo z telesam, ki pa vender z duham v cerkev pridejo, in se z mašnikam in po njem z Jezusam združijo in zedinijo, ga zamorejo nebeškimu Očetu darovati. To je za revniga človeka na zemlji kar razveseljiva skrivnost, de Jezus, ki je po Božji natori z Očetam in sv. Duham en Bog, je on po človeški, naše kervi, našiga mesa, tedaj nam v rodu in gotovo naš brat; toraj je pravi srednik med nebam in zemljo, med Bogam in človekam. O srečni, trikrat srečni kristjan! — de ti je dano Jezusa, svojiga brata darovati, no de ga Očetu darovaje mu zamoreš nar veči čast skazati, no vsiga, česar od njega potrebuješ, tudi gotovo doseči! —
Bog je neskončno, samo na sebi nar popolnama bitje; on je naš Oče, nar visokeji Gospod, kralj nebes in zemlje; njemu gre vsa čast, nar višji spoštovanje, njemu samimu gre molitev; ko ti hočejo taki občutleji serce predreti, nikoli jih ne boš zunajne Bogu vredniši skazal, kakor, če mu Jezusa pri sv. maši daruješ; kaj mu zamoreš neki dopadljivšiga v dar dopernesti ? — Ti — Bogu daš, kar je Božjiga! —
Bog je tvoj nar veči dobrotnik, vse, kar imaš in vživaš, slednji dihlej, slednje veselje tvojiga živlenja, prišlo ti je le iz njegove dobrotljive roke; sedem let — svoje žive dni ne prešteješ njegovih dobrot, zakaj slednji hip tvojiga živlenja pričuje od njegove neskončno velike ljubezni no dobrote proti tebi; odprivši tebi, nevrednima grešniku vse studence svoje milosti, ti je nar veči ljubezin in vsmilenje skazal. Ali mu ne tiče nar veči hvaležnost? — Skazal mu jo boš očitno, ko mu — kar mu je nar ljubši, ko Jezusa sv. maši v zahvaljo daruješ. Tako boš Bogu dal, kar je Božjiga! —
Prijatel! — Ti se znajdeš od dneva do dneva v mnozih duhovnih in telesnih potrebah; nemaš ga, ne moreš ga imeti modrejiga in močnejiga, ne zvestejiga in gorjiga prijatla od Gospod Boga; kaj mu boš neki dal, de ti pomaga, de ti bogato poverne? — — daruj mu, kar mu nar bolj dopade; daruj mu Jezusa pri sv. maši, in ti boš Bogu dal, kar je Božjiga! —
Ako si ravno po	Jezusa neskončnim zasluženji na sv. križu in po milosti Božji že opravičen bil, ti vender vest očita, de si se v mnozih manjih ali večih rečeh večkrat Bogu zameril, de si grešnik pred njim, de milost potrebuješ; tvoje ranjeno, poterlo, zgrevano serce, bo odpušanje grehov le po tistim iskalo, ki se je kot nedolžno, krotko jagnje za grehe celiga sveta prostovoljno na križ dal; ti ga boš vnovič — milost in odpušanje grehov doseči — zase in za verne mertve — ki še milosti potrebujejo, — pri sv. maši Bogu daroval, ti boš tako Bogu dal, kar je Božjiga! —
Daritev sv. maše namestuje vse daritve stare zaveze, in je nedopovedljivo veljavniši od njih; z to daritevjo zamoremo Bogu nar veči čast, spoštovanje in hvaležnost skazati, no po nji vsiga deležni postati, česar koli potrebujemo; sv. maša je prava, nar terdneji zaveza med Bogam in človekam, mu je, v dolini solz zdihajočimu, živi Studenc, — mu je potok gnade ali milosti Božje. Kadar hoče tedaj koli sv. cerkev Bogu nar visokeji čast, ali molitev dopernesti; mu za prijete dobrote hvaležnice obhajati, ali v duhovnih in telesnih potrebah ga za gnado, milost in pomoč poprositi; obhaja samo spomin po Jezusu, daruje mu Jezusa — to neomadežvano, čisto jagnje Božje — pri sv. in z sv. mašo z posebnimi ali bolj častivnimi no veselimi, ali po okolistavah — ko sama žaluje — z bolj žalostnimi cerkvenimi šegami; slednji dan daruje v poveselenje, k pomoči no pridu vsih živih in mertvih.
Poglej, ti moj ljubi novomašnik! — Po zakramentu, ki so ti ga podelili milostljivi no visoko častitljivi škof, si si zadobil oblast na altarji Gospodovim kruh in vino posvečovaje v Jezusa pravo rešno telo in kri spremenovati, no Bogu za spravo človeštva darovali; na tvoje besede, ki jih boš v Jezusa imenu zrekel, bo prišel Sin Božji, ravno tisti, ki se je bil iz naročja svojiga Očeta odločil, pod sercam nar čistejši Device včlovečil, tisti ki je v Kani Galileji vodo v vino spremenil, in z petemi ječmenovimi kruhi 5000 mož bil nasitil; ki je skozi zaperte vrata po vstajenji tim svojim prikazal in kasneji pričo njih kviško v nebo vzdignil se; na tvoje besede bo prišel ravno leta iz nebes na altar v tvoje roke; cele trume angelcov ga bodo sprejmile in nevidno okoli altarja se nastavile mu stoječ ali klečeč streči, in mu bodo čast in hvaljo prepevale. O spomni vender, moj ljubi brat! — de ga ni nič svetejiga na celim svetu od daritve sv. maše; z straham in trepetanjem od ene strani — od druge pa z neomadežvano vestjo in ponižnim sercam, z živo vero in čistimi rokami vselej k altarju pristopi, de boš kot živ ud Jesusoviga duhovniga telesa Bogu v svoje posvečenje daroval.
Tudi vi, moji preserčni prijatli! — kadar bote koli pri sv. maši, o spomnite se vedno na moje današnje besede, spomnite, de tu se nar svetejši opravlja, de je ni no ne more biti čistejši, svetejši no Bogu dopadljivši daritve od lete; de tu se sam Jezus svojimu nebeškimu Očetu v spravo človeštva daruje; de z to daritevjo Boga nar vredniši častimo, in si z njo vsiga sprosimo, česar koli potrebujemo. Poskerbite vender, de se bote pri tim darovanju vselej prav spodobno zaderžali; z čistim duham in neomadežvanim telesam z mašnikam in po njim z Jezusam sklenili no zedinili; tako bote zamogli upanje imeti, de Jezus, poglavar, bo vas — ude svojiga duhovniga telesa tudi enkrat za sabo potegnil. Ne tedaj samo ob nedeljah in praznikih, tudi ob delavnikih, kadar vam koli čas pripusti, radi, marljivo in z veseljem k sv. maši pritecite, de bote angelam Božjim uverstili se, ki iz nebes na cele trume priletivši se okoli altarja nastavijo jagnje Božje moliti. —
France! — o blagi France! stopi tedaj zdaj kje pred altar, in zedinjen z celim pričijočim kardelam vernih kristijanov, dopernesi nekervavo daritev sv. maše v spomin in ponavlanje kervave daritve, ktero je Jezus na križu grenko vmerjoč, za spravo celiga človeštva svojimu Očetu dopernsil; daruj jagnje Božje — katero grehe odjemlje celiga sveta — daj Bogu, kar je Božjiga!
Spomni se, pri leti svoji pervi daritvi sv. maše — in pri vsaki drugi za naprej — svojiga očeta in matere, ki sta te z težavo zredila, dostikrat in kar veliko si pritergovala, de sta ti na ta stan pripomogla; spomni se svojih treh bratov, ki so se vedno pri deli potili, de so bili staršem in tebi v pomoč; spomni se cele svoje rodovine, ki je danažnjiga dne z veseljem pričakovala; svojiga duhovniga očeta in matere, ki ti z tako veliko častjo novo mašo odravnata; svojih družic, ki so te v spomin tvoje večne čistosti no nedolžnosti s cvetlicami opletle. Moli za njih Ekscelencijo milostljiviga grofa in škofa Filipa, de bi jih Bog v njih visoki starosti z svojo gnado podpiral. Moli ljubi France tudi za svetliga cesarja, ki je na celim Francoskim po grozovitnim punti zaterto cerkev sopet vsnoval in vterdil, de se povsod kot pred puntam očitna služba Božja opravlja; nej ga dobrotljivi Bog razsvetli de bi ji bil varh, krepik steber in pravi podpornik; de bi se po sv. cerkvi sv. vera množila, lepo cvetla in obilno žlahtniga sadu rodila; de bi se po sv. veri edinost, ljubezin in prava prijaznost med ljudstvami vterdile, in de bi se tako vender enkrat pravi, terdni no stanovitni mir dosegel. Moli za celo keršanstvo, za vse ljudstva in narode celiga sveta; nej vsi spoznajo, de ni človeku dano v druziga imenu, kot v imenu Jezusa zveličanimu biti, de le on sam je resnica, pot in živlenje! Moli še posebej in prosi za vse žive in mertve celiga tega pošteniga Št. Vidskiga Komuna; nej da vsmiljeni Bog živim, kar za svoje duše in telesa potrebujejo, mertvim pa večni mir in pokoj. Amen.

